Comune di Lusevera

Zavarh - Villanova delle Grotte. Na četrtem kilometru deželne ceste 646 je križišče Sv. Osvalda, kjer zavijemo vzhodno proti Zavarhu (670 m nadm. visine). Tu je znamenita in edinstvena jama, v kateri si je mogoče ogledati zanimive erozijske pojave, kot so "lonci orjakov" in veličastni stalaktiti, ki so najlepši v Nebeski dvorani. S trga pred Zavarsko cerkvijo se razprostira enkraten pogled na celotno dolino. V cerkvi Sv. Florijana lahko na steni za oltarjem občudujemo "Vnebohod". Zelo zanimiv je tudi križev pot v miniaturnem slogu.

Vredna ogleda sta duti zaselka Ruša in Dolina, ki ohranjata značilno kmečko arhitekturo z ozkimi uličicami hišami in lesenimi balkoni.        

Sedlišča - Micottis. Iz Zavarha se po gozdni poti, ki se vije med kostanji, orehi, jeseni in javori, spustimo v Sedlišča (522 m nadm. visine), kjer stoji vodnjak Podinkona, ob njem pa snačilno pralno korito iz kamna. Nad koritom se dviga okvir z oltarno pobodo iz 17.stoletja, ki je bil pred kratkim prenovljen. Poboda je pozvečena Mariji Zdravja in je edinstven primer v severovzhodni Italiji. Tu se začne pešpot, ki s pobočja Brinice pelje do kraja, ki mu pravijo "Strijin ples - Ples čarovnic". Pripovedujejo, da se ob nevihtnih dnevnih tu zabavajo čarovnice, ki letajo po zraku in obmetavajo zemljo s strelami. Pred nedavnim so Sedliščani v ta kraj postavili križ, ki ozvetljuje dolino na predvečer vseh večjih verskih praznikov.

Sedlišča so tudi vas pusta. Na pustno soboto že od nekdaj na malem vaškem trgu uprizarjajo zabavne veseloigre v terskem slovenskem narečju. Igre so s svojimi prepiri, zbadlijvkami in šalami tako privlačne, da privablijajo tudi mnoge radovedne turiste.                                 

Bardo - Lusevera. Od tu nadaljujemo po poti proti Bardo - Lusevera (483 m nadm. višine). V vasi si lahko ogledamo Etnografski muzej in prekrasno cerkev Sv. Jurija mučenika, ki je bila zgraijena po načrtu arhitekta Giannija Avona. Po starem običaju so ob cerkvi vsadili tri lipe, ki predstavljajo sveto trojico: Očeta, Sina in Svetega Duha. Lipa je slovenski sveti simbol življenja in je v stari časih stala v središču vsake vasi. Tu so se srečevali družinski očetje in sprejemali pomembne odločitve za življenje skupnosti. S trga pod dolgim stopniščem, ki pelje do cerkve, se spustimo v Hrastje. Tukaj takoj opazimo posebno naselje, ki mu pravijo vas Mozzoni-Crespi in ki je bilo po potresu zgranjeno v spomin na arhitekta, ki ga je načrtoval, in na njegovo ženo, ki sta hiše tudi darovala. Arhitektura teh zgradb, ki spominja na bele hiše iz Malage ali na obmorske vasice iz južne Italije, nima nič skupnega s pokrajino in njeno tipično gorsko arhitekturo. Lahko rečemo, da je to nenavaden primer popotresne urbanizacije.

Njivica - Vedronza. Nato lahko nadaljujemo po poti proti Njivici - Vedronza (326 m nadm. visine), do katere lahko pridemo tudi po ulici Crosis. Po mostu prečkamo potok Ter in zavijemo levo ob potoku Bedroža. Vzdolž njegovega toka je več studencev in naravnih bazenov, kamor domačini in številni obiskovalci radi zahajajo v vročih poletnih dneh. Na deželni cesti 646 je tudi trgovina kmetijskega zavoda Zore, ki ponuja odlične izdelke iz kozjega mleka., ki so tipični za Trske doline.

Eklektični videmski izumitelj Arturo Malignani je v Njivici zgradil hidroelektrarno, ki je izkoriščala vodo, speljano od zajeta pri vasi Ter. Proizvedena energija je bila potrebna za elektrifikacijo videmskih mestnih in primestnih tramvajskih prog. Njena gradnja se je začela leta 1906 in se zaklijučila naslednje leto, obratovala pa je do leta 1968 ko jo je družba ENEL zaprla, ker količina proizvedene energije ni upravičevala stroškov za njeno vzdrževanje. Zgradbo, lep primer industrijske arheologije, so porušili po potresu iz leta 1976.                                           

Ter - Pradielis. Severno po deželni cesti 646 pridemo v Ter (353 m nadm. višine), vas z mogočnim zvonikom, ki so ga krajevni mojstri končali leta 1914 in ki je zdrzal potres. Tu si lahko privoščimo postanek ob reki Ter in okusimo odlične potice (gubane) družine Graziutti-Bacin, ki ima pekarno na glavnem trgu. Občudujemo lahko tudi "Stari malin - Stari mlin", ob katerem si lahko predstavljamo vrtenje kolesa, ki ga premika voda, in skripanje v mlinih, ki jih je bilo nekoč v dolini res veliko. V Teru se splača obiskati prodajalno gospe Ottavine (letnik 1928), ki že več kot šestdeset let vzstraja v družinski trgovini. 

Podbardo - Cesariis. če nadaljujemo po cesti, ki pelje zahodno mimo Starega malina, se lahko povzpnemo do značilne vasice Podbardo - Cesariis (500 m nadm. višine). Moderna vaška cerkev hrani zanimivo umetnisko delo z izklesanim Kristusom; ta je se ostanek iz prejšnje cerkve, ki jo je leta 1976 porušil potres. Vsako leto je 6. maja v Podbardu maša v spomin na ta tragični dogodek.

Brieh - Pers. Nadaljujemo po poti in pridemo v malo vasico Brieh - Pers (494 m nadm. višine), ki je danes nenaseljena. Tu si lahko ogledamo kapelico ob pokopališču in nadaljujemo proti vasi, od koder se začenja "steza rimskega mostu", starodavna pot ki povezuje dolino potoka Zimor na južni strani z dolino potoka Bedroža na severni strani. O starodavnosti poti pričajo jasni sledovi tlakovanja in monumentalen kamnit obijekt, ki so ga pred kratkim poimenovali "rimski most". 

Mužac - Musi. Spustimo se spet v Ter in nadaljujemo proti severu proti gorski verigi Mužcev. Po nekaj kilometrih gremo skozi predor in pridemo do živahnega izvira Tera. Za njim se dviga veličastna naravna stena golega dolomitstega skalovja. Peš se podamo do vasice Mužac - Musi (620 m nadm. višine), to je kraj z največjim povprečjem deževja v Italiji. V bližini se vijejo zanimive pespoti mimo pomembnih sledov preteklosti. Iz kraja Jubomentna, do katerega pridemo s Plan di Tapouja (glej vzpon Cuel di Lanis), je možen spust z jadralnim padalom do širnih travnikov, ki obkrožajo naselje. 

Planjava ciklam in prelaz Tam na meji - Pian dei ciclamini e Passo Tanamea. Vrnemo se na deželno cesto 646 in nadaljujemo proti Planjavi ciklam. Tu je Naravni park Julijskij Predalp, od koder se skozi lepo gozdno okolico vije 8-kilometrska proga za tek na smučeh. Progo so v prvem delo opremili tudi kot telovadno stezo in pot za gorska kolesa. Naposled se povzpnemo do prelaza Tam na meji, od koder pelje steza do koče na Veliki Glavi. Steza se vije po severni strani Brinice skozi izredno lepo bukovje in pripelje prav do grebena, ki je pravi naravni balkon nad furlansko nižino. Planote, ki spremljajo izkletnike do sedla Križ ali do vrha Velike Glave (ki sta z lahkoto dostopna), se nam bodo tako vtisnile v spomin, da jih bomo težko pozabili.